Veliko ljudi se zaljubi v Turčijo, ko jo obiščejo kot turisti. In kako se le ne bi? Čudovita narava, neverjetno prijazni in gostoljubni domačini, prijetno podnebje... tudi velemesto Istanbul je tako posebno, da ne poznam človeka, ki mu obisk tega ne bi zlezel pod kožo in pustil na njem močan pečat.
Vendar kot v vsaki drugi deželi se izkušnja turista lahko zelo razlikuje od izkušnje, ki jo človek doživlja skozi vsakdanje življenje v Turčiji.
Turistično izkušnjo bi lahko primerjali s poletno romanco. Človek je poln metuljčkov in navdušenja, vznemirjen ob spoznavanju te nove dežele vidi predvsem pozitivne stvari in odide domov poln lepih spominov in sanj.
Vendar, ko se človek dejansko preseli v državo zgodba postane drugačna. Prvotna romanca se razvije v razmerje, ki ima svoje vzpone in padce. Začnejo se odstirati tudi drugi obrazi dežele, prihajajo raznorazni izzivi. Potrebno je plačati račune, premostiti medkulturne razlike.. kar postane malo manj zabavno. Marsikomu se romanca tudi razblini in pade na trda tla ter ugotovi, da mu resnično življenje tu ne ustreza.
Izkušnja drugih je lahko zelo dramatično razmerje, en dan polno ljubezni in drug dan polno sovraštva.
Tu pa je še izkušnja tretjih, ki po vseh vzponih in padcih rastejo, spoznavajo in se učijo tako o sebi kot o lokalni kulturi. Z njo najdejo skupno srednjo pot ter sčasoma razvijejo čudovit in dolgotrajen odnos ter vzljubijo življenje v novi domovini.
Skoraj vsakdo, ki se preseli v tujo državo gre skozi različne faze privajanja in neredko doživi večji ali manjši kulturni šok katerega ob turističnem obisku ni čutil. Ta termin se uporablja za opisovanje izkušnje, ki jo oseba ima, ko začne delovati v kulturnem okolju, ki je drugačno od njegovega lastnega. Del te izkušnje so lahko osebna disorientacija in drugi občutki kot so zmedenost, presenečenost, nelagodnost, neprepričanost vase, tesnoba, itd.
Večina kulturnih šokov poteka skozi štiri faze: faza medenih tednov, faza frustracije, faza prilagoditve ter faza sprejetja. Dolžina in celo vrstni red teh faz se spreminja od posameznika do posameznika. Nekateri kakšno fazo tudi preskočijo, medtem ko drugi ne pridejo dlje od faze frustracije.
Vse to je popolnoma normalno, saj gre za proces privajanja osebe v novi kulturi. Vsak si želi biti sprejet in razumljen, kar je v tujem okolju včasih težje. Preden se človek navadi gostujoče kulture, jo v dovolj dobri meri spozna in sprejme nov način življenja se tako lahko na trenutke v svojem novem okolju čuti tujega in nerazumljenega.
***
Toliko na kratko o fenomenu kulturnega šoka. Spodaj sledi nekaj pogostejših primerov s katerimi se spopadajo priseljenci v Turčiji. Če vas torej zanima več o tem kakšno je življenje ljudi, ki se preselijo v Turčijo, berite naprej...
ISKANJE LJUBEZENSKEGA RAZMERJA
Tako moški kot ženske naletijo na posebne izzive ob iskanju romantičnega partnerja v Turčiji. Seveda ni res, da je nemogoče imeti ljubezensko razmerje s Turki in Turkinjami. To dokazujejo številni uspešni in srečni mešani zakoni.
Vendar opažam, da samski priseljenci, ki iščejo partnerja v Turčiji naletijo na številna razočaranja. Še posebno to velja za ženske. Vzrok so povečini kulturne razlike.
Dejstvo je, da ko pride do odnosov med moškimi in ženskami so med Turčijo in večino evropskih držav določene razlike. Spola sta v Turčiji bolj segregirana kot smo vajeni v Evropi. Ženske do neznanih moških niso toliko odprte, še manj se z njimi dobivajo. Običajno se pari najdejo med skupnimi prijatelji, na univerzah ali delovnem mestu. Povsod pa so moški tako previdni pri svojih interakcijah z ženskami kot so ženske do moških zadržane.
Ženske iz Evrope so glede medosebne interakcije z moškimi bolj sproščene, kar je lahko napačno razumljeno kot zapeljevanje in odprtost. Poleg tega so ženske iz Evrope ter drugih nemuslimanskih držav v Turčiji pogosto tretirane kot lahkoživke.
Turkinje so glede spolnih odnosov bolj konzervativne od Evropejk in marsikatera čaka tudi do poroke .. kar povroči večjo frustriranost moških, ki zaradi tega iščejo stike s pripadnicami nasprotnega spola iz tujine. Veliko jih v zvezi z Zahodnjakinjo išče predvsem zabavo oziroma pridobivanje izkušenj.
Evropski moški se po drugi strani soočajo z drugačnimi težavami. Po eni strani je za njih težje spoznavati ženske v Turčiji kot v Evropi. In tudi, če se jim uspe zbližati in so z njo resni lahko sčasoma naletijo na problem neodobravanja njene družine. Za verne družine je namreč pomembno, da je bodoči mož hčere musliman - kar pa ni pogoj za bodočo nevesto.
Poleg vsega tega so Turkinje vajene biti tretirane kot kraljične in dobro preskrbljene. Obenem tudi pričakujejo hitrejši korak k poroki. Tega so turški moški vajeni, a komu drugemu zna predstavljati večji izziv.
To je le nekaj nesporazumov, ki izhajajo iz kulturnih razlik. Več o tej tematiki si lahko preberete v prispevku Odnosi med moškimi in ženskami v Turčiji.
DRUGAČNO DOJEMANJE ČASA IN LEŽERNOST
Za ljudi iz držav kjer se prebivalci držijo točnosti, so disciplinirani in navajeni drugačne organizacije dela je lahko turški sistem - milo rečeno - izziv. To velja tako za delovno okolje v Turčiji kot za dobivanje s Turki v prostem času. Delovne navade iz naše domače države nimajo istega učinka, če nova okolica ne deluje na enak način kar je lahko za marsikoga stresno. Iz naše perspektive so Turki precej bolj ležerni in potreben je čas za prilagoditev novemu okolju.
POMANJKANJE OSEBNEGA PROSTORA
Tu je mišljena tako fizična razdalja med dvema sogovornikoma kot pomanjkanje zasebnosti.
Za nekatere narode je značilno, da potrebujejo svoj intimni balonček - določeno fizično razdaljo med sabo in drugimi ljudmi. Če jim oseba, ki je ne poznajo dobro stoji preblizu, se lahko počutijo zelo nelagodno. Vendar, kdor je že bil v Turčiji - še posebno v Istanbulu - ve, da so takšne potrebe tu obsojene na polom. Eden izmed razlogov za to je masa ljudi, ki tu živi. Gneča je vsepovsod, tako na ulicah kot na javnih prevoznih sredstvih.
Po drugi strani so Turki precej bolj sproščeni glede fizične bližine ter človeškega stika in se tudi, ko za to niso primorani radi dotikajo človeka. V pozdrav se poljubijo in pogosto držijo roke. Bolj vzhodna kultura kot je bolj je to značilno tudi za interakcijo med osebami istega spola. Ob slednjem ponavadi zamrzne tudi vsak naš fant :)
Glede zasebnosti... Turki so zelo radovedni ljudje in čeprav ne mislijo nič slabega včasih postavljajo precej zasebna vprašanja - tudi neznancem. "Ali si poročen?" "Zakaj nimaš otrok?" "Kakšna je tvoja plača?" In podobno..
Obenem je turška kultura bolj 'lepljiva' ali 'yapışkan' kot temu pravijo Turki. Turki so zelo družabni in gostoljubni in radi tako vabijo kot se povabijo. Pogosto boste dobivali povabila tudi od ljudi, ki jih le bežno poznate. Tisti, ki živijo sami oziroma so samski pa lahko pričakujejo nepričakovane goste tudi pozno zvečer.
Tudi ob rojstvu novorojenčka imajo Turki poseben običaj in sicer, da po porodu znanci masovno prihajajo na obisk v porodnišnico. Ne samo najbljižji sorodniki in prijatelji temveč vsi, ki kakorkoli poznajo par. To je za večino ameriških in evropskih mamic zelo stresno. Skrbni obiski ali celo skupno bivanje pa se lahko nadaljuje tudi po porodu saj je v Turčiji običajno, da okolica pomaga novopečeni mamici.
Z vsem tem Turki ne mislijo nič slabega, pravzaprav želijo biti dobronamerni. Vendar je za nekoga, ki prihaja iz drugačne kulture lahko naporno preden se nauči postaviti mejo; ali pa se prepustiti toku in sprejeti lokalne navade.
ODNOS DO OTROK
Turki obožujejo otroke in jih zelo radi razvajajo. To je lahko pozitiven šok saj je vaš otrok redno deležen pozitivne pozornosti, neredko pa celo dobi darila tako od znancev kot od neznancev.
Ima pa to tudi negativno stran v primeru, ko želijo starši imeti bolj striktno vzgojo in jih ne razvajajo v turških razsežnostih. Tako se morajo na primer vedno znova otepati dobronamernih gest, ki jih sami ne odobravajo - recimo številnih sladkarij s katerimi ne želijo hraniti svojih otrok. Turki pa so znani tudi po svoji nagnjenosti k deljenju nasvetov, ki so še toliko bolj intenzivni ko gre za otroke.
NEZNANJE ANGLEŠČINE
Če se turško neznanje angleščine v najslabšem primeru zdi zanimivo nekomu na turističnem obisku, to začenja predstavljati večje težave, ko si urejaš življenje v državi. Številne prepreke postanejo toliko večje, ko se ne zmoreš sporazumeti z okolico. Še posebno je to težava kadar gre za pomembne zadeve kar marsikdaj lahko postane zelo frustrirajoče.
Obenem lahko to vodi tudi do manj kvalitetnega družabnega življenja, saj je težje komunicirati in graditi globlje odnose, če tvoja okolica razume zgolj turško. In ker večina tujcev potrebuje kar nekaj časa, da se nauči turškega jezika jim tudi to pogosto lahko predstavlja problem.
STRMENJE LJUDI
Ja, Turki radi strmijo. In očitno se jim to ne zdi nevljudno :) Bolj, ko izgledaš drugačen, bodisi imaš svetle lase, se drugače obnašaš, si Azijec ali Afričan, bolj bodo strmeli. To zna včasih biti bolj ali manj neprijetno. Vendar s tem Turki ponovno ne mislijo nič slabega. Vsaj v večini primerov. So le radovedni in tega ne znajo skrivati.
Nekatere ženske, ki se oblačijo bolj odprto včasih doživijo tudi drugačen šok. Če se znajdejo med konzervativnimi Turki, ti ne le strmijo v njih, ampak jih tudi prebadajo z obsojajočimi pogledi. Včasih pa so deležne tudi ostrejših komentarjev.
Nekatere ženske, ki se oblačijo bolj odprto včasih doživijo tudi drugačen šok. Če se znajdejo med konzervativnimi Turki, ti ne le strmijo v njih, ampak jih tudi prebadajo z obsojajočimi pogledi. Včasih pa so deležne tudi ostrejših komentarjev.
In čeprav zna strmenje biti neprijetno, se je meni osebno bilo težje privaditi nečesa drugega. Ko so na primer tako strmeli vame, sem se jim včasih nasmejala - samo ženskam, da se razume. Pri nas se pač nasmejimo že v pozdrav, iz prijaznosti ali na sploh, ko želimo pokazati, da smo opazili osebo. Vendar je to nekatere šokiralo saj se Turki neznancem ne nasmihajo.
Kam bi peljalo nasmihanje moškim verjetno ne rabim razlagati. V Turčiji je že tako več kot dovolj moških, ki se znajo nalepiti na tujke tako, da dodatne pobude res ne rabijo.
Tako sem se sčasoma navadila, da kadar sem sama v turški javnosti potlačim nasmejanost. Zaradi tega se mi še vedno zdi, da nosim prisiljeno železno masko, ki jo sprostim le med znanci ali šele na letališču.
***
To so le nekatere stvari s katerimi se spopadajo priseljenci v Turčiji. Izkušnja vsakega posameznika se razlikuje saj vsak s sabo nosi svojo preteklost, svojo kulturo in se prilagaja ter spopada z novim življenjem na svoj način.
Pa vendar za tistega komur uspe prebroditi vsa neurja, utrditi sebe in svoj položaj v novi družbi, postane nadaljne življenje v novi deželi zanj ne le lažje, ampak tudi veliko bolj polno.
Komentarji
Objavite komentar