Skrivnosti barantanja

Ideja za ta prispevek se je rodila, ko se mi je prijateljica pritožila čez Istanbul in kako ta ni naklonjen tujcem, saj smo pri nakupovanju vedno znova opeharjeni. Resnično se rado zgodi, da tujci dobimo drugo ceno kot domačini kar še toliko bolj drži, ko si turist.

To ne velja samo za bazarje temveč bodite pozorni tudi v  nekaterih trgovinah in restavracijah kjer so cene fiksne, saj se tu in tam najdejo zviti prodajalci, ki turistom zaračunajo višjo ceno. Zato vedno zahtevajte tudi račun, ter meni v turščini v restavracijah. Kjer cene niso navedene vprašajte za ceno vnaprej in nadaljujte z nakupom le, če se vam ta zdi primerna. Če se le da, se naučite tudi nekaj uporabnih izrazov in komunicirajte v turščini. Razlika kako vas bodo obravnavali je velika.

Kakorkoli, vrnimo se nazaj k temi prispevka - BARANTANJU. Barantanje je dogovor o ceni med kupcem in prodajalcem. A obenem je več kot to. Barantanje je svojevrstna umetnost. Barantanje je druženje. Vzemite si čas in uživajte v procesu barantanja. Turčija je ena izmed dežel kjer so medčloveški odnosi še vedno zelo pomembni. Čeprav tempo življenja postaja čedalje hitrejši tudi tukaj, ljudje cenijo pogovor, izkazano spoštovanje in pozornost posvečeno sogovorniku. Seveda boste sprva deležni prodajalčeve pozornosti iz očitnega razloga, vendar si vseeno vzamite nekaj časa in se tudi vi posvetite prodajalcu. Podarjen čas zna biti nagrajen.

Spodaj sledi še nekaj konkretnejših nasvetov za uspešno barantanje.

1. Vedi okvirno vrednost izdelkov

Najpogostejši problem nas Evropejcev je, da nimamo prave ideje koliko naj bi določena stvar stala. Ker so pri nas cene višje kot v npr. Turčiji se nam visoko postavljene cene ne zdijo tako presenetljivo drage. In tudi, ko so smešno drage, nimamo prave ideje koliko naj bi določena stvar pravzaprav stala. Zaradi tega in naše naivnosti, lokalni prodajalci turistom z veseljem postavljajo visoke in nerealne cene. In v večino primerih jim tudi uspe prepričati turiste, da izdelke preplačajo.

Drug problem tukaj je, da pri nas nimamo prave kulture barantanja. Večinoma smo vajeni, da so pri nas cene fiksne in nimamo občutka za pogajanje. V državah kjer je barantanje del kulture, cene niso vedno fiksne in prodajalci se trudijo zaslužiti čimveč. Zato je pričakovano, da se ne sklene dogovor na prvo - in niti ne na drugo ceno, temveč je to proces med kupcem in prodajalcem. Kot kupec je na tebi, da oceniš koliko je izdelek vreden in koliko si pripravljen plačati zanj.

Vendar to nas vrne nazaj k vprašanju koliko je stvar pravzaprav vredna? Po šestih letih življenja v Turčiji sem razvila občutek za lokalno vrednost stvari. Prav tako vem kam pogledat za realno in ugodno ceno in potem primerjam izdelke in cene. Če mi je določen izdelek res neznan, povprašam za ceno pri turških znancih. Včasih sem tudi najprej poslala domačina povprašati za ceno, da sem potipala kakšno ceno ponudijo njim.

Tako lahko problem rešite tudi vi. Če poznate kakšnega domačina ga preprosto vprašajte kakšno je njegovo mnenje o ceni. Lahko pa napišete komentar tudi meni in vam bom pomagala. Cene izdelkov lahko pogledate tudi na turških prodajnih spletnih straneh kot so GittiGidiyor, HepsiBurada in N11. Na ta način boste dobili boljši občutek za ceno in vas ne bodo mogli tako zlahka prinesti naokoli. Zatem, ko vam bo jasno kakšno vrednost ima izdelek na turškem trgu ga boste težko za veliko preplačali. Lahko pa si zadate tudi izziv in poskusite zbarantati še celo bolj ugodno ceno.

2. Poznaj kvaliteto 

K poznavanju vrednosti izdelkov spada tudi poznavanje kvalitete. Prodajalci namreč prodajajo izdelke različnih kvalitet za različne cene in na tebi je, da prepoznaš ali je izdelek res kvaliteten ali ne.

Če si želiš kupiti nekaj unikatnega in eksotičnega - na primer preprogo, a se na preproge ne spoznaš se obrni na nasvet poznavalca (ki ni prodajalec :)) ali pa v skrajni sili na strica Googla.

3. Vzemi si čas in povprašaj za ceno pri različnih prodajalcih

Najlažje je prinesti okoli nekoga, ki vzame prvo ponujeno stvar (še slabše za prvo ponujeno ceno). Turki vedno povprašajo za ceno pri različnih prodajalcih, si ogledajo izdelke in nato sklenejo dogovor pri najboljšem ponudniku. Tudi prodajalci vas bodo vzeli bolj resno in kot bolj zahtevnega kupca, če vas bodo videli nakupovati po tem sistemu.

4. Komuniciraj v lokalnem jeziku

Seveda se turščine ne da naučiti čez noč. A na srečo zadostuje že poznavanje nekaterih uporabnih izrazov. To znanje je zelo priročno saj boste iz prve dobili bolj "fer" ceno in morda sploh ne bo potrebe po pogajanjih - vsaj na manj turističnih lokacijah. Na krajih kot je Grand Bazaar pa nujno in vedno barantajte, kajti tam ne boste nikoli dobili poštene cene.

Preden mi je turščina stekla sem vedno nakupovala s sledečimi izrazi in pretvarjanjem, da poznam jezik ter da sem lokalna. In večinoma je delovalo!

Fiyatı ne kadar? - Kakšna je cena?

Çok fazla! - Preveč!

Çok pahalı! - Zelo drago!

Hmm şurda daha ucuzu vardı. - Hmm tam je bilo ceneje.

Abi biz oğrenciyiz, yap bir iyilik. - Abi študenti smo, naredi nam uslugo. ("Abi" pomeni starejši brat. Turki radi dajejo vzdevke tudi neznancem in se kličejo med sabo brat, sestra, teta, stric, sin, hči,... ko nekoga nagovorite takole ljubkovalno, ga lahko tudi malo omehčate :) )

Sadece bakıyorum. - Samo gledam.

Başka rengi var mı? - Je še kakšna druga barva?

Deneyebilir miyim? - Lahko probam?

En son kaça olur? - Kakšna je zadnja cena?

Tamam, anlaştık! - Prav, zmenjeno!


Prodajalci vas lahko nagovorijo s sledečimi izrazi:

Buyrun! - nagovor prodajalca, izraz nima točnega prevoda vendar ga lahko razumemo kot "ja prosim" "prosim vstopite" "ja povejte"

Nasıl yardımcı olabilirim? - Kako vam lahko pomagam?

Kaç beden giyiniyorsunuz? - Kakšno velikost obleke nosite?

Seveda nakupovanje brez znanja števil ne gre:

1 bir, 2 iki, 3 uç, 4 dört, 5 beş, 6 altı, 7 yedi, 8 sekiz, 9 dokuz, 10 on. 20 yirmi, 30 otuz, 100 yüz.

25 yirmi beş (sistem imajo kot naši južni bratje: preprosto dvadeset pet in ne petindvajset).

5. Vedi kje in kdaj nakupovati

Turističnim krajem se domačini izogibajo saj so tam po nepotrebnem višje cene. V Istanbulu so poleg Velikega pokritega bazarja (Kapalıçarşı ali Grand Bazaar po angleško) na voljo številne lokalne tržnice kjer so cene bolj realne. A vendar se domačini najdejo tudi v turističnem delu in tudi sama sem tam našla stvari po zelo ugodnih cenah.

Skrivnost je v potrežljivosti in raziskovanju. Globlje ko greš v bazar nižje cene so. Prav tako je bazar t.i. 'Mahmutpaşa çarşısı', ki se razteza med Egipčanskim bazarjem in Velikim pokritim bazarjem poln domačinov, saj so tam cene ugodnejše.

Glede časa, zna dopoldan biti bolj ugoden čas za nakupovanje. Prodajalci na Velikem pokritem bazarju so delavci, ki morajo dnevno izpolniti določeno kvoto prodanega. Iz tega razloga se ob začetku delovnika sprva trudijo zapolniti dnevno kvoto in je njihov cilj prodaja čim večih izdelkov četudi po nižjih cenah. Ko zapolnijo kvoto pa delajo bolj na dodatnem zaslužku.

6. Ne imenuj najnižje cene

Ponavadi vas bodo vprašali koliko ste pripravljeni plačati za določen izdelek. Ko postavite ceno ste zapečateni in plačali boste nekaj med vašo imenovano ceno in ceno, ki jo ponuja prodajalec. Namesto tega zgolj izrazite nezadovoljstvo s postavljeno ceno. Malo se pritožujte nad stvarjo, ki vam jo ponujajo in pustite, da sami nižajo ceno. 

----------------------------------------------------------------------------------------------------------

S temi napotki boste zagotovo imeli uspešno barantanje. Za konec pa svetujem še, da ne pokažete pretiranega navdušenja nad izdelki in ne pozabite ohraniti samozavesten in odločen videz.

Veselo po nakupih!